22. oktobra 2023 je ljubljanski nadškof Stanislav Zore daroval sveto mašo v spomin na božjega službanika Srečka Hutha, ki je bil 19. oktobra 1943 do smrti mučen na območju koprivniške župnije.
DRUŽINA, zanjo Jože Potrpin (tudi avtor fotografij) je o dogodku poročala:
»Božji služabnik Srečko Huth je pred nas postavljen kot svetel zgled pokončnega in neustrašnega moža in kristjana, kot zgled, ki ga je vredno posnemati. Ni kakor heroj, ki se znaša nad nemočnimi, ampak kot junak ljubezni do bližnjega in do Boga.«
Tako je župnik Marjan Lamovšek v nedeljo, 22. oktobra, v župnijski cerkvi na Koprivniku na začetku slovesne maše, ki jo je – ob somaševanju še radovljiškega dekana Andreja Župana in več drugih duhovnikov ter v navzočnosti številnih župljanov in tudi daljnih sorodnikov Božjega služabnika – daroval nadškof metropolit Stanislav Zore, obudil spomin na duhovnika, Božjega služabnika Srečka Hutha, zgled njegove vere in vztrajnosti do smrti.
To je bila pri njih prvič javno oznanjena mašna daritev zanj. Zato so želeli v teh dneh, ko mineva 80 let od njegove mučeniške smrti (19. oktobra 1943), spomin nanj poživiti in mu izraziti svojo hvaležnost. Cerkev v Sloveniji je Huthov trud in njegovo mučeniško žrtev že prepoznala, ko ga je uvrstila na seznam mučencev 20. stoletja, za katere teče postopek za razglasitev za blažene.
Po uvodnih besedah župnika Lamovška »je kar nekaj domačinom bilo med komunistično revolucijo v času druge svetovne vojne z nasiljem odvzeto življenje. Žrtev tega podivjanega sovraštva do lastnega naroda je bil tudi duhovnik Srečko Huth. V tistih težkih časih, ko so bili iz številnih župnij pregnani duhovniki, je prihajal tudi v njihovo župnijo, da bi po svojih duhovniških rokah tukajšnjim vernikom prinašal tolažbo svetih zakramentov. Tvegal je veliko in na koncu največ – lastno življenje.«
Iz ohranjenega in v arhivih dostopnega zapisnika, zapisanega s strani tistih, ki so Hutha zasliševali (zajeli so ga partizani, preoblečeni v nemške uniforme), kruto mučili in zverinsko pokončali (v virih na Koprivniku ali v Jereki v Bohinju), izhaja, da pri njem niso našli ničesar, česar so ga obtoževali, ampak le predmete, ki jih je potreboval za svojo duhovniško in pastoralno službo: rožni venec, hostije, mašno vino, štolo, jesenski del brevirja.
Kot je dejal nadškof Zore v pridigi, »mučili so ga zato, da bi spregovoril o duhovnikih. Povedal njihova imena. Da bi jih lahko potem poiskali in bi verjetno končali tako, kot je umrl b. sl. Srečko Huth.« Mučenec Jezusa Kristusa, Njegovega evangelija in tudi mučenec za vero njihovih prednikov, je zbrane še posebej spomnil nadškof. Zaradi in za to je namreč prihajal Srečko Huth na Koprivnik in tudi umrl.
Ob zgledu Božjega služabnika Hutha pa je v nadaljevanju poudaril predvsem dvoje. Pri Huthu niso našli nič drugega, kakor stvari, ki jih je potreboval za maševanje, za delitev zakramentov, za svojo duhovniško molitev. Kaj pa mi nosimo, ne v svojih žepih, ampak v svojih srcih? »Ali bi mogli z Gospodom, Božjim služabnikom, Srečkom Huthom, reči, nič drugega nimam kakor to, kar potrebujem za službo Bogu?«
Druga stvar, ki je povezana s prvo, pa je, »kakšnega Boga mi oznanjamo«. Ko obhajamo misijonsko nedeljo, nam je več kot jasno, da misijonsko področje ni le Afrika, Južna Amerika, Azija, misijonsko področje je Slovenija. Njena mesta in vasi. Naše družine, naša srca. »Ali smo misijonarji? Ali se zavedamo Jezusovega naročila, dajte Bogu, kar je Božjega. Cesarju, kar je cesarjevega, čeprav je treba tudi cesarja nadzirati, kako porabi tisto, kar mu damo. In ne pozabiti dajati Bogu, kar je Božje, in to smo mi.«
In Srečko Huth je na svojih negotovih poteh gotovo molil. Smo v Marijinem mesecu, mesecu molitve rožnega venca. »Manj ko bo donela molitev po naših družinah, hišah, težje bomo živeli zvestobo Bogu, zvestobo evangeliju in večkrat bomo sklepali kompromise s svetom, zatajili sebe, svojega Boga, ker bomo sami v sebi prešibki … Dajte po Jezusovi besedi in zgledu b. sl. Srečka Hutha v resnici Bogu to, kar je Božje, dajte Bogu sami sebe,« je sklenil nagovor nadškof Zore.
S kora je slavje ubrano spremljal župnijski pevski zbor, pred oltarjem ga je bogatila ministrantska vrsta, otroci pa so izrekli mašne prošnje, pred darovanjem sodelovali pri prinosu keliha na oltar (kelih je dar Huthove matere in nekaterih žena), s katerim je na novi maši maševal Huth, in zapeli po obhajilu, ko se je molilo tudi za njegovo beatifikacijo.