Ob ustanovitvi župnije in postavitvi župnijske cerkve dobita cerkev in kraj svojega posebnega zavetnika (patrocinij). Njegova izbira je v veliki meri odvisna od časa, v katerem se to zgodi. V času katoliške prenove na Slovenskem po obdobju reformacije se je v mnogih krajih spet uveljavilo češčenje sv. Križa (prvi val cerkva, posvečenih sv. Križu, je bil v času križarskih pohodov). Uvedena sta bila dva spominska dneva: najdenje sv. Križa (3. maj, v spomin na ponovno najdenje, potem ko so ga na začetku 7. stoletja odnesle perzijske vojske) in povišanje sv. Križa (14. september, spomin na praznik posvečenja bazilike Božjega groba). V ljubljanski škofiji je dvanajst cerkva posvečenih povišanju sv. Križa in devet cerkva najdenju sv. Križa. V okviru prenove liturgičnega koledarja po drugi svetovni vojni sta bila oba praznika združena in se od tedaj skupno obhajata 14. septembra. Tako je cerkev na Koprivniku od vsega začetka dvakrat obhajala svoj praznik: najprej je maja praznovala Najdenje svetega križa; takrat so obhajali poleg slovesnega bogoslužja v cerkvi še prvi ali pomladni ‘semenj’. V septembru pa so imeli svoje drugo župnijsko žegnanje. Sestavni del praznovanja je bila procesija, v kateri so s cerkvenimi banderi nastopale posamezne skupine iz cerkvenega občestva. Leta 1861 je cerkev dobila prvo bandero, ki so ga plačali fantje iz župnije (stalo je 185 goldinarjev). V kakšnem od cerkvenih šematizmov je bila kot zavetnica župnije omenjena kar sv. Helena, za katero izročilo pravi, da je med romanjem v Sveto deželo odkrila Kalvarijo in križ, na katerega je bil pribit Jezus

Bogdan Kolar za knjigo o zgodovini župnije Koprivnik v Bohinju; 2018.

O zgodovini praznika Povišanja svetega križa

Skoraj 300 let je bil Gospodov grob in križ globoko zakopan v zemlji. Ko je cesar Konstantin dal kristjanom svobodo, je njegova mati Helena dala kopati tam, kjer bi naj stal Jezusov križ. Z izkopavanji so razkrili grob in našli križ.

Konstantin je dal nad Jezusovim grobom sezidati cerkev Kristusovega vstajenja in cerkev Svetega križa, ali kakor navadno pravimo cerkev Božjega groba. Cerkvi sta med seboj povezani. Posvečeni sta bili 13. septembra 335. V veličastni cerkvi Božjega groba (Svetega križa) so naslednji dan, to je 14. septembra, prvič izpostavili relikvijo svetega križa v slovesno češčenje.

Od tedaj naprej so vsako leto na ta dan praznovali “povišanje svetega križa”. Tako je posvečenje dvojne cerkve skupaj z izpostavitvijo ostankov Jezusovega križa bilo povod za najstarejši praznik v čast svetemu križu.

Kmalu so obhajali ta praznik tudi v Carigradu. V Rimu ga je uvedel v 7. stoletju papež Gregor Veliki.

Teološki pomen praznika

Praznik nas spodbuja, naj z živo vero častimo podobo križa, veliko znamenje krščanstva. Na križu je trpel sam Božji Sin Jezus Kristus. Na njem je umrl on, ki ga je Bog dal za nas vse, ki je vstal od mrtvih in sedaj pri Očetu prosi za nas.

Praznik nas spominja, da je Božja Ljubezen tako velika in močna, da je izničila lastnega Sina, da bi bili mi odrešeni. To nas vodi do spoznanja, da je ljubezen vedno združena z žrtvijo. Ljubezni je lastno, da se žrtvuje, da trpi, da se izniči.

Praznik povišanja svetega križa nas vabi, naj bi se radi ozirali na križ, saj nam bo pogled nanj odkrival edine resnične vrednote. Križ nam govori, da je na začetku vsega ljubezen. Križ vedno kliče v zavest Jezusove besede: „Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil. Kdor pa svoje življenje zgubi zaradi mene, ga bo našel“ (Mt 16, 24-25).

Fotografije: wikipedia