Vodnikova Pratika: Prigode

Bogastva bode malu, kjer se na naglim vkup spravla

Pogorelci ene vasi pošlejo dva moža almožno pobirat. Ta dva prideta enu jutru na dvoriše eniga bogatiga kmeta, kateri je ravnu pred hlevam hlapca kregal, de je dva štrika čez noč na dežji zvunaj popustil. – »Joj!« pravi en pogorele pruti drugimu: »Tu je en terd mož, tukaj ne bova nič dobi­la.« Vunder se vzdigneta. – Kmet jih pele v hišo, jim pernese kosilu, daruje en cekin inu oblubi v njih vas žita za sejme sam perpelat. – Na tu mu rečeta pogorelca: »Kaku je tu, de ste bili na hlapca zavol ene majhene reči tako hudi, ker ste pruti vbogim vunder dobri?« Inu mu povesta kaj sta od nega mislila. Kmet odgovori: »Ravnu skuzi tu, de jest moje narmajnši reči varujem, sim jest bogat postal, de še drugim lahku pomagam.« Bogastva bode malu, kjer se na naglim vkup spravla; kjer se pak per malim spruti nabera, bo veliku postalu.

Spoštuj stariše, de tebi dobru pojde

En star mož, kateri je bil vže na pol slep inu gluh inu se je tresel, je stanuval per svojimu sinu. Per jedi je večkrat mizo polil, tu se je timu mladimu inu njega ženi gnusilu. Zatu so tiga stariga k peči v kot posadili inu enu malu v eni persteni skledi jesti dajali, da se še do sitiga najesti ni mogel. Zalostnu je pruti mizi gledal inu mile solze so mu doli tekle. Enkrat mu pade skleda iz rok ter se vbije. Ta mlada ga roti inu kolne. On pak je molčal inu zdihuval. – Mu kupjo enu lesenu torilu, iz tiga je mogel zanaprej jesti.

Drugi dan je tiga mladiga otrok, štir lejta star, ene dilce med kosilam na sred hiše vkup znašal; oče ga praša: »Kaj boš iz dilc naredil?« Otrok odgovori: »Jest bom enu koritu naredil, de bote vi inu mati iz njega jedli, kadar bom jest velik.« – Ta dva mlada začneta mislit, de bi se otrok lahku od njih navučil inu njima v starosti taku povračal, kakor s tim starim očetam zdaj delata. Vzameta tiga stariga zupet k mizi, de je zanaprej z njima jedel. – Spoštuj stariše, de tebi dobru pojde.

v: V. Vodnik, Zadovolne Krajnc, MK, 1997.