Vodnikova pratika: Kratke prigode
Dva žlahtna kamena
En gospod je eniga drugiga svojiga znanca na njega grad damu obiskati šal. On se za bogatiga vundaje inu svoje žlahtne kamene kaže, katerih eden je tristu, ta drugi šeststu goldinaijov velal. – Ta ga praša: »Koliku tebi ta dva kamena vsaku lejtu notri neseta?« – »Nič,« govori vuni. – »No! tedaj sim jest bolši ku ti. Jest imam dva kamena, katera meni vsaku lejtu čez tristu goldinarjov notri neseta.« – Uni začne prosit, de bi mu take žlahtne kamene pokazal. – Ta ga pele v malin, pokaže mu malinske kamene, rekoč: »To sta moje dva žlahtna kamena!«
Kmet ob kravo prišal
Enimu kmetu je krava doli stopila; njega žena čez tu taku žaluje, de od žalosti zboli inu vmerje. Kmet je za ženo žaluval. Sosedje ga odžalujejo inu pravjo: »Res je, ženo si zgubil; ti si pak terden inu mlad; ti lahku drugo dobiš.« Ta mu ponuja hčer, vuni sestro, en drugi teto. – »O jest revež,« začne on govoriti, »v tej vasi je bolši ob ženo, kakor ob kravo priti; kumaj je žena sklenila, mi jeh v že deset ponujajo; kadar sim ob kravo prišal, ni obeden drugo ponudil.«
Se je kača okoli kluča obvila
Kmetiški ludje so nekidaj na veliku praznih reči vero imeli; med drugimi rečmi so enkrat v gerški deželi eniga strašili, de tu nič dobriga ne pomeni, ker je ena kača pred njega vežne vrata perlezla inu se okoli kluča obvila. – On govori: »Tu ni čudnu, de se je kača okoli kluča obvila; čudu bi bilu, ako bi se kluč okoli kače obvil.«
Jezik per miru za zobmi deržite
Ena baba ni drugiga delala, kakor kašlala inu ludi opravlala. Ker so njo zobje vedna boleli, je večkrat arcatu nepokoj delala. Arcat se je hoče znebiti inu njej svetuje, rekoč: »Žena! Vi se prevečkrat z jezikam zob dotaknete; aku hočete, de vas ne bodo boleli, jezik per miru za zobmi deržite.«
Voherniku se je denarjev škoda zdelo
En voheren človek pade v bolezen, pokliče eniga tudi voherniga arcata, kateri ga je srečno ozdravil. – Voherniku se je denarjev škoda zdelo, tedej misli drugači arcata plačat. – Nalije dvanajst sklenic ali flaš z vodo, jeh iz smolo zakapi inu reče, de so z enim dragim žlahtnim vinam iz dežele Sampanije napolnene. Arcat vzame z veselam skleniče, hrani varno v kelder, se jih ne vupa iz vohernije dotakniti. – On vmerje. – Erbje se smejajo po njega smerti; odmaše, pijejo – kar jim smerdliva voda v nos vdari. – Tako znajo voherniki eden drujga mej sabo inu cel svet za nos voditi.
Dober navuk na vušesa
En tat je imel obešen biti. Pod galgame vgleda mej ludmi svojo mater objokano. – Prosi, de bi še enkrat z njo smel govoriti. Perpelejo tedej mater k njemu; tat se pruti nji nagne, kakor bi hotel kaj na tihim povedat, inu jo v vuho vgrizne tako, de se je kri pocedila. – Vsi gledalci godernajo, rekoč: »Al ti zdaj na zadne tvojo mater tako spoštuješ?« – Tat odgovori: »Od mladiga sim začel krasti, mati me ni nič kregala; ja še je naprodaj nosila, kar sim vkradel. Ona je smerti kriva. Zatiga volo sim njej inu vsem materam en dober navuk na vušesa začerkat hotel!«
Ta pravi kočijaž
En gospod iz Polske se je pelal v Turčijo kupčuvat; tovarša ni imel drugiga, kakor svojiga kočijaža. Kader se po turškim peleta, misli kočijaž sam per sebi: Zakaj bi jest ne bil tudi enkrat za gospoda inu moj gospod meni za kočijaža? – Na eni samoti vstavi kočijo, stopi pred gospoda; mu vkaže, de imata z oblačilam mejnat; žuga, če ne bo gospod za kočijaža, de ga hoče vmoriti. – Kočijaž je bil močnejši; kaj hoče gospod, ga more bogat. – Se perpeleta v mesto. Gospod v kočijažovim oblačilu gre tožit pred turškiga kadi ali sodnika. Kadi pokliče tiga v gospoda preblečeniga kočijaža; ta se odgovarja, de je on ta pravi gospod inu de uni je hlapec. Sodnik pravi k obema: »Jest vaju ne poznam, ta reč je čudna, bodeta en malo ven stopila, de se pomislim.« – Kader gresta ven, zavpije za njima kadi: »Oj! slišite vi kočijaž, stopite na eno besedo nazaj!« – Ta pravi gospod ni bil navajen za kočijaža imenuvan biti, gre svojo pot naprej. Kočijaž pak se je hitro nazaj ozerl inu vprašal: »Kaj je?« – »Oho!« prav kadi, »tako! – si ti ta pravi kočijaž; zdej bom vedel, kateriga tiča imam v keho djati.«
V: Valentin Vodnik, Zadovolne Krajnc, MK, 1997.